Naše potovanje v Indijo

Posted on Updated on


Objavljamo daljši zapis o našem potovanju v Indijo decembra 2019. Napisal ga je naš žvižgač Miha Friedrich.

Bilo je poleti leta 2017, ko smo s tolkalsko skupino Sherzer brigade nastopali na Čevljarskem mostu v Ljubljani. Pretežno afrobrazilski ritmi ob kakšnemu decibelu več kot je običajno za neelektrificirane ulične glasbenike so tokrat, še pred nazaželjenim posredovanjem mož postave, navdušili prav posebne goste našega glavnega mesta. Indijsko-ameriški par z radoživo bosonogo punčko morda na prvi pogled ne odstopa kaj bistveno od ostalih mnogoštevilnih turistov, pa vendar…Še isto leto novembra smo prejeli elektronsko pošto gospoda Veda Krishne, ki nas je z družinico poslušal poleti na “Šuštarcu” in nas vabi v Indijo na vsakoletno slovesnost v spomin na njegovega pokojnega očeta. Z ozirom na krite stroške letalskih kart in bivanja, je bila ponudba enostavno preveč mamljiva, da bi jo izpustili. Nekaj usklajevanja je bilo potrebno predvsem na naši strani, da smo decembra 2019 končno poleteli proti Indiji. Naš cilj je bil manjše mesto Ayodhya, ki leži v provinci Uttar Pradesh, kakih 100 km stran od meje z Nepalom in kjer naj bi se rodilo božanstvo Rama in je zato za Hindujce svet kraj. 

Že kmalu po pristanku v New Delhiju nam je postalo jasno, da bo treba “zahodnjaško miselnost” malenkost prilagoditi drugačnim življenskim tokovom, ki na prvi pogled spominjajo na kaos, za katerega pa se sčasoma izkaže, da je vendarle vsaj malo organiziran. Začelo se je z odpovedanim notranjim letom in posledično spremembo predvidenega plana za naslednja dva dneva. K sreči nas je takoj po prihodu pod svoje okrilje vzela gospodična Sanchi, ki je zaposlena pri našem gostitelju Vedu in je skozi celotno turnejo uspešno skrbela, da so bili naši, reda in planov vajeni, možgani vsaj za silo pomirjeni. Tako smo se kaj kmalu razporedili v dva taksija in odpeljali na 10 ur dolgo pot iz Delhija proti Ayodhyi. Bila je že trda noč, ko smo nezanemarljivo utrujeni prispeli na cilj, ekološko farmo, kjer domujejo naši znanci iz Plečnikovega mostu in kjer smo bili nastanjeni med našo indijsko pustolovščino. Gre za veliko posest s sadovnjakom, zelenjavno njivo, bajerjem, nekaj hišami in košarkaškim igriščem. Nekaj zaposlenih domačinov skrbi za pridelek tako v času rasti kot kasneje v kuhinji, ponujajo pa tudi možnost voluntiranja za turiste, ki lahko v zameno za prenočišče poprimejo za različne vrste dela. V času našega obiska smo spoznali katalonski par, ki je tam postavljal zidano klop ob ognjišču. Kot se za Indijo spodobi je bila hrana v celoti brezmesna, je pa zato pestrost zelenjavnih jedi izjemno bogata in privlači tako po videzu kot po okusu. Seveda je vsaj manjša toleranca do pekočine v hrani priporočljiva. Po dnevu počitka, ki smo ga izkoristili za izlet s čolnom po bližnji reki Saryu in sprehod po starem delu mesta, je prišel čas za prvi nastop na privatni osnovni šoli Jingle bell school. Najprej smo si šolo ogledali. Skoraj ni stene brez vzgojno izobraževalne vsebine, pa najsi gre za plakat o osnovnih človeških vrednotah ali grafit z razlago pitagorovega izreka. Prav poseben poudarek je na ekologiji, kar je skoraj malo nepričakovano, če že ne presenetljivo, glede na situacijo, ki jo vidiš zunaj na ulici. Morda pa ravno zato. Otroci višjih razredov osnovne šole so do zadnjega napolnili šolsko telovadnico. Pričakovanja z naše kot tudi njihove strani so bila negotova, saj smo bili prva neindjiska skupina, ki nastopa v Ayodhy-i, za povrh pa z brazilskimi tolkali in ritmi še precej specifična in neobičajna tudi za naše domače rajone. Približno dve tretjini koncerta sta minili v zelo kulturnem vzdušju. Mi smo kot običajno v ritmu zibajoč odropotali svojo skladbo, oni sedeč na preprogi vljudno zaploskali, kot v kakšni filharmoniji. Povabilo z naše strani, da lahko vstanejo in se malo sprostijo in zaplešejo, ni zaleglo, zato je sčasoma sladil kar ukaz. Potem pa se je začelo. Skupina starejših dečkov je nekje na sredini dvorane začela divje skakati, kar je izgledalo kot bi prebudili kakšno navijaško skupino ali zanetili pravi punkerski “mosh pit”. Seveda ni potrebno posebej razlagati, da je šlo za glavne “influencerje” na šoli, ki so s svojim početjem kmalu nalezli tudi vse ostale. Pod odrom norija, v zraku oblak prahu, kot kakšen New Delhi v mikro merilu. Po končani zadnji skladbi, ko se je vse skupaj nekoliko umirilo, so sledila še vprašanja dijakov, obvezno skupinsko slikanje, še bolj obvezni “selfiji” ter celo nabiranje avtogramov. Nek dijak je ob tem pripomnil, da česa tako norega na tej šoli še ni doživel. Za oddih po uspešnem koncertu je poskrbela Vedova mama, ki nas je vse povabila k sebi na piknik. V znak gostoljubja je prav posebej za mesojedi del naše skupine priskrbela piščančje meso, še bolj veseli pa smo bili hladnega piva, ki v tistih krajih ni tako vseprisotno kot pri nas. Proti večeru je bil na sporedu naslednji nastop. Na idilični lokaciji med hindujskim templjem in reko Saryu je potekal dobrodelni “Saryu world music” festival v organizaciji okoljevarstvene fundacije Earth Samvarta. Glavni namen festivala, na katerem smo bili glavni nastopajoči prav Sherzer brigade in na katerega so bili povabljeni tudi vsi eminentnejši gostje tega mesta, je bil v ozaveščanju ljudi in zbiranju sredstev za ohranjanje čistoče reke Saryu. Kljub bojda najhladnejšemu dnevu v tej zimi (pod 10C) se je dogodka udeležilo kar lepo število ljudi. Po odzivu sodeč smo tudi tukajšnje ljudi precej navdušili, saj je bila pod odrom spet prava veselica. V nekem trenutku nas je s svojim prihodom počastila celo krava, ki je ob spremstvu dveh vojakov radovedno zakorakala po rdeči preprogi do odra in od tam še vedno v družbi oboroženih sil nazaj na ulico. Omeniti velja še del programa med našim nastopom, ki je bil namenjen ljubiteljem tradicionalne indijske glasbe. Indijskemu gospodu na harmoniju se je namreč na tablah (indijski tradicionalni bobni) pridružil naš član Carlos, ki se z indijsko glasbo ukvarja že dvajset let. Odigrala sta tako suvereno, da ni bilo prav nič opaziti, da sta se spoznala šele pred nekaj urami, nista imela nobene vaje in Carlos izvajanih pesmi niti ni poznal.

Naslednje jutro smo se odpravili na ogled papirnice Yash papers. Podjetje, ki temelji na proizvodnji razgradljivih papirnatih izdelkov, je naš gostitelj Ved prevzel od ustanovitelja, svojega očeta KK Jhunjhunwale. Ta je firmo zagnal ob pomoči svoje žene, ki je za potrebe uspešnega začetka prodala celo svoj poročni nakit. Prvi dve leti je imel svojo “pisarno” kar pod drevesom. Kako močna in uspešna je bila njegova podjetniška žilica kaže razvoj podjetja, ki ima danes po skoraj 40 letih od ustanovitve že okoli 700 zaposlenih ljudi. Najbližje pa je navduševal predvsem s svojo svobodomiselnostjo, srčnostjo in veseljem do življenja, zato ne čudi, da mu vsako leto na obletnico smrti priredijo svečano slavje z najrazličnejšo glasbo. Tokrat smo po spletu srečnega naklučja na mestu glasbenega gosta pristali Sherzer Brigade, saj, da je pokojni rad tudi plesal in bi mu bili, po besedah Veda, pravgotovo všeč. 

Tako smo tistega dneva zvečer na tej prav posebni spominski prireditvi še zadnjikrat udarili po naših brazilskih inštrumentih. Slovesnost, ki je po okrasitvi, oblekah gostov in kulinarični ponudbi še nabolj spominjala na banket državnega protokola ali vsaj zelo nobel poroko, na prvi pogled ni ravno dogodek, kjer bi se skupina bobnarjev vajenih ulice in “hipijevskih” festivalov počutila domače. Kljub temu je vsak najmanjši razlog za kakršnokoli zadržanost hitro splahnel. Tudi tokrat smo vsi v dvorani zelo kmalu začeli dihati v istem ritmu in publika ni bila nič manj sproščena od kakšnih okajenih “martinovalcev” v Goriških Brdih, kljub temu, da se na prireditvi ni streglo alkohola. Za piko na i so se tokrat povsem spontano na željo poslušalstva zgodile še prave “drum’n’voice” karaoke z dvema pogumnima poslušalcema, ki sta prišla na oder zapet par “zahodnjaških” hitov zgolj ob naši bobnarski spremljavi. Po koncu koncerta je vsak član skupine iz rok Veda in njegove mame v znak zahvale prejel čudovito oljenko in spominsko knjigo o Vedovem očetu. Morda bi veljalo omeniti še pogovor z gospodom, ki je po koncertu prišel do nas z zanimivim vprašanjem. Spraševal je namreč, če slučajno poznamo Tomota Virka, ki ga je našel nekje na internetu in ga zanima kako to, da ima nekdo v Sloveniji enak priimek kot on in še precej drugih Virkov v Indiji. Podobnosti so sicer opazne tudi v jeziku, kar nazorno kaže na naš skupni indoevropski izvor. Npr. imena števil od ena do deset zelo spominjajo na naša oz. večino evropejskih. 

Indijsko avanturo smo uspešno zaokrožili naslednji dan z ogledom veličastne mošeje Bara Imbara v Lucknowu, glavnem mestu province Uttar Pradesh, od koder smo zvečer leteli nazaj domov. Polni nepozabnih vtisov in neizmerno hvaležni Vedu in njegovi družini za izkazano čast in gostoljubje, predvsem pa za spoznanje, da od Čevljarskega mostu do Indije očitno ni tako daleč, ko vmes poseže človeška dobrosrčnost.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s